Kadarkoli smo se srečale, smo se razveselile druga druge, da smo lahko poklepetale, si izmenjale novice, recepte, izkušnje, ideje, a kmalu smo ugotovile, da nam ob različnih priložnostih manjka pesmi in vse, kar sodi poleg. Pred otvoritvijo naše prve razstave, smo se ženske, ki smo že prepevale, druge pa so si vse do takrat to le želele, stopile skupaj in zapele – preproste ljudske pesmi, nekaj narodnih, ob žegnanju naših dobrot, pa tudi nekaj nabožnih pesmi. Ugotovile smo, da bi morda le šlo, le vaditi bo potrebno!
Pevke smo se družile in srečevale na vajah enkrat tedensko, pred nastopi pa tudi večkrat. Za strokovno pomoč pri vajah sem na začetku prosila kar profesorico Bernardo Kogovšek, saj sem med svoje članice povabila tudi moje bivše sopevke mešanega pevskega zbora Gallus, katerega vodja je bila tudi naša Bernarda. Kar nekaj jih je z veseljem pristopilo k naši skupini. Tudi prva oblačila so bila izposojena od deklet omenjenega zbora, šivati smo si dale samo predpasnike, da smo predstavljale prave gospodinje.
A naša profesorica Bernarda je bila zelo zavzeta tudi pri drugih skupinah, zato smo morale najti drugo pevovodkinjo. K sreči nam je priskočila na pomoč Nataša Arko, ki se je z nami trudila kar nekaj let, dokler ji je ob poslanstvu mlade mamice še uspevalo. Kasneje smo bile prepuščene same sebi, učile smo se druga od druge. Za koordinacijo in izbor ter zapis pesmi in besedil sem poskrbela kar sama; želje pevk so bile, da ostanemo skupaj, kljub temu, da nimamo pravega strokovnega vodstva.
Poleg zbiranja starih pesmi smo si zadale veliko nalogo, in sicer, da obudimo šege in navade gospodinj iz cele ribniške doline tudi z oblačili, z raznolikostjo in načinom nošenja teh starih oblačil in obutve.
In to nam je v letu 2005 tudi uspelo. Tako, smo se na našem 4. koncertu že predstavile v naših novih oblačilih, ki sta nam jih kreirala zakonca Alenka in Filip Pakiž iz Črnuč, šivala zakonca Jožica in Milan Koželj iz Slivnice pri Grosupljem, ter šiviljstvo Magda Šmalc iz Delenjih Lazov pri Ribnici.
Po srcu vse mlade, vesele in družabne rade prepevamo stare ribniške in ostale ljudske pesmi, ki nam z radostjo polnijo dušo in srce ter jih prenašamo na mlajše rodove po spominu, posluhu, brez not, kakor nekoč naše gospodinje ob delu doma ali na polju ali ob družabnih srečanjih, v čudovitih ribniških oblačilih, narejenih po vzorcih naših babic in prababic iz obdobja 1900-1920. Vsaka pevka predstavlja svojo podobo – oblačila so različna (praznična, za kmečka opravila, za dela v gospodinjstvu …).
Nekateri nam pravijo, da smo v taki podobi ambasadorke ribniške doline, zato smo z nastopi dobrodošle povsod po Sloveniji, pa tudi izven naših meja. Pred kratkim smo se udeležile celo jubilejne 50. Evropeade, ki je potekala v nemškem mestecu Gotha.
Zapisala: Marinka Vesel, predsednica DPŽ Ribnica