Vsi radi praznujemo, vsi se veselimo praznikov, ki že tisočletja napolnjujejo človeško življenje. S praznovanjem praznikov krepimo lastno in skupno samozavest in ta se še bolj krepi, če v srcu čutimo njihov pomen. Tudi naše društvo, to je Društvo podeželskih žena Ribnica, letos praznuje 20 letnico aktivnega delovanja.
V okviru celoletnega praznovanja je bila v planu tudi Velikonočna razstava, kjer bi zopet prikazale tradicionalne ribniške jedi in velikonočne običaje. In ker nam je fizično to onemogočeno, smo se dogovorile, da opozorimo nase, kar preko medijev.
Danes je Cvetna nedelja in letos jo zaradi neusmiljenega virusa, praznujemo malo drugače, razdvojeni od družin, daleč od prijateljev, ampak skupno v naših mislih in srcih. Izdelali smo Velikonočne butarice – žegen za živali in naša polja.
Ko smo leta 2002, imele prvo Velikonočno razstavo, smo po pripovedovanju Francke Bojc in Angele Merhar iz Prigorice zapisali, kakšen pomen je imela Velikonočna butarica.
»Butarica je bila sestavljena iz mačic, bršljana, iz leske (vsaj toliko vejic, kot je gospodar obdeloval njiv), oljke, velikega korena, za okras pa jabolka, pomaranča in pisani trakovi za povezovanje in okrasitev.
Ko so prinesli požegnano butarico domov, so mačice in bršljan osmukali in nesli med krmo živini. Vejice leske so spravili do praznika svetega Janeza Krstnika, to je do 24. junija. Na ta dan je gospodar na vse njive, ki jih je obdeloval, zataknil po eno vejico leske, da bo pridelke obvarovala pred točo. Iz ostalih leskovih palčk so naredi križe in jih obesili na vrata hleva in svinjaka. Veliki koren so razrezali in posuši ter ga dali med kadilo, ko so pred sončnim vzhodom na veliko sredo, veliki četrtek in veliki petek pokadili hišo in gospodarska poslopja. Na veliko soboto so fantje, po navadi ministranti, v hiše prinesli koščke požegnane in goreče gobe, ki so jo gospodinje vrgle v ogenj v peči ali štedilniku. Kar je ostalo od žegnane butarice, je gospodar obesil nekje v hiši, običajno na podstrešje do naslednje Velike noči, ko so vse skupaj vrgli v ogenj, da je zgorelo, kajti vse kar je bilo blagoslovljeno, se ni smelo zavreči, temveč zažgati v ognju.«
Tudi običaje in recepte velikonočnih jedi smo zabeležile, pa o tem naslednji teden, ko bomo slikovno objavile naše stvaritve.
Med obhajilom na daljavo, so se me danes še posebno dotaknile besede duhovnika prek televizijskega ekrana »Jezus, prosim te, da vstopiš v moje srce in prebivaš v njem«; dale so mi moč in voljo. Želim vam, da kljub vsem tegobam, ki nas težijo v tem času, duhovno doživite čas Velike noči, naj naša srca ne bodo mrtva. Zaživimo in v sebi vedno znova prebujajmo prave vrednote, kot so ljubezen, dobrota, prijateljstvo in iskrena medsebojna pomoč.
Marinka Vesel, predsednica Društva podeželskih žena Ribnica Kot, 5.4.2020
Follow